Čeprav je diagnoza za vse bolnike z osteoporozo enaka, se vsak z njo sooča in spoprijema po svoje. Pot jim je prekrižala v različnih življenjskih obdobjih, nekatere je presenetila, drugi so jo glede na družinsko dediščino pričakovali. Nekaterim predstavlja večje, drugim manjše izzive. Vse pa krasita upanje in zavedanje, da smo v tandemu z osteoporozo sami sebi največja opora, če le znamo prisluhniti pametnim nasvetom glede prehrane, gibanja, pasti in zdravega pogleda na svet. V to je prepričana tudi gospa Anica Flat, ki je že dvajset let članica Društva bolnikov z osteoporozo Kranj. Pravzaprav je to postala veliko prej, preden se je tudi sama soočila s tiho boleznijo kosti. 

Anica je že nekaj let upokojenka in živi v Kranju.  Vedno se je rada gibala in se v vseh življenjskih obdobjih ukvarjala s tako ali drugačno vadbo. »Pred 20 leti sem izvedela za možnost vadb pri Društvu bolnikov z osteoporozo Kranj in se vključila v društvo, čeprav takrat nisem kaj dosti razmišljala o osteoporozi,« pravi. In potem je ta ujela tudi njo. »Bilo je v času, ko se je upokojila moja prejšnja osebna zdravnica. Ko sem dobila novo, sem ji v pogovoru omenila, da sem si pred časom ob padcu zlomila roko v zapestju. Poslala me je na potrebne preglede, ki so pokazali na manjšo stopnjo osteoporoze. Od tega je minilo dobrih pet let. Začela sem s terapijo, najprej s tabletami, zdaj imam injekcije, zraven pa seveda obvezne kapljice vitamina D3. Zaenkrat z osteoporozo nimam posebnih težav in na moje življenje ne vpliva kaj dosti. Občasno grem na meritve, da preverim stanje in za sedaj bolezen miruje, mogoče gre celo na bolje. Poleg medicinskega zdravljenja se seveda sama trudim, da se izogibam situacijam, v katerih je večja možnost padcev. Zaradi tega sem denimo opustila drsanje. Z leti se na srečo človek začne avtomatsko gibati bolj previdno.«

Odkar ve za diagnozo osteoporoze, v prehrano pogosteje vključuje izdelke s kalcijem in redno skrbi za telesno vadbo. »V okviru našega društva imamo zelo kakovostno vadbo, namenjeno prav osebam z osteoporozo, za kar sem našim vaditeljicam oziroma terapevtkam res hvaležna. Razen tega sama vsak dan hodim. Če je le mogoče, hoji vsak dan namenim najmanj eno uro. K temu me dodatno spodbuja moj kužek Roni, ki mi v nobenem vremenu ne dovoli lenarjenja!« predstavi sopotnika na njenih poteh. 

Poleg vadbe, ki jo redno obiskuje, se rada udeležuje različnih izletov. Redno hodi na nordijsko hojo, v zadnjih letih pa tudi na poletna letovanja ob morju, ki so čisto po njenem okusu. Pravi, da ji vse te dejavnosti pestrijo življenje, ji omogočajo, da spoznava nove kraje, nove ljudi in navezuje nova znanstva. Zdi se ji, da je v obdobju upokojitve vse to zelo pomembno, da ohranimo medsebojne kontakte in zanimanje za dogajanje v svoji okolici.

Osteoporoza je zahrbtna bolezen, večinoma človek nanjo pomisli šele takrat, ko pride do zloma. Prav zaradi tega je prepričana, da slovenska društva za osteoporozo opravljajo zelo pomembno delo s tem, ko seznanjajo svoje člane s to boleznijo, načinom njenega preprečevanja in pomočjo osebam, ki jo že imajo. »V društvih se opravljajo prve meritve gostote kostne gostote na petnici. Žal pa so vse nadaljnje meritve v zdravstvenih ustanovah samoplačniške. To kaže, da se država ne zaveda dovolj pomena zdravljenja osteoporoze. Prav društva za osteoporozo so tista, ki imajo odločilno vlogo pri osveščanju celotne družbe o tej bolezni, informacije o tej bolezni pa lahko pri njih dobi vsak posameznik. Pri večjih težavah se je seveda nujno obrniti na zdravstvene ustanove,« poudarja.

Anica Flat zelo rada tudi piše. V Sončnici smo objavili že več njenih prispevkov. »Na lep jezik so nas včasih v šoli zelo opozarjali in najbrž mi je ta trud za lepo besedo ostal od takrat. Priznam, da kar težko gledam današnje »mrcvarjenje« slovenščine. V svojem poklicu sem morala veliko pisati in tudi v pravnih spisih sem se vedno trudila za lep jezik. Verjetno pa svoje prispeva to, da v prostem času zelo rada berem,« je razkrila še eno njeno prostočasno dejavnost. Sicer pa je ljubiteljica morja in toplote, rada potuje, poleti zelo rada vrtnari. Deset let je bila s kužkom Bachom prostovoljka v društvu terapevtskih psov Tačke pomagačke. »Pri tem delu sem doživela čudovite trenutke, pravzaprav sem prejela več, kot sem sama dala. Žal Bacha ni več, zato sem s tem delom prenehala, sem pa tako malo bolj aktivna v Društvu bolnikov z osteoporozo Kranj.«