Magda Rajer nas je na prvi februarski dan pričakala s prešernim nasmehom, kozarcem domačega sadnega čaja in šopkom teloha na mizi. Ob obilici vsakodnevnega dela in neverjetnem številu aktivnosti si je 87-letna gospa, sicer ustanoviteljica Goriškega osteološkega društva iz Nove Gorice, rade volje vzela čas tudi za Sončnico.
Magda je po poklicu ekonomistka, sedaj pa že lep čas uživa upokojensko življenje oziroma svoj mir, kot sama temu pravi. A miru v pravem pomenu besede ne pozna. Osem let je vodila društvo bolnikov z osteoporozo, sedaj pa enkrat na teden obiskuje telovadbo, dvakrat tedensko hodi na plavanje, vsako jutro telovadi in še vedno pomaga v društvu. Poleg tega skrbi za dom, gospodinjstvo in za moža, ki je invalid. Ko ima čas, pa se najraje pomudi na vrtu. „Dokler bom le mogla, bom brkljala po zemlji. To silno rada počnem,“ nam je zaupala. Vsako leto posadi paradižnik, kumare, drobnjak, peteršilj, korenček, zelo veliko solate in pehtran. „Tega ne sme zmanjkati, saj s pehtranovo potico razvajam svoje vnuke in tudi že tri pravnuke.“
Osteoporozo so ji pred petnajstimi leti, ko je bila v bolnici zaradi išiasa, odkrili čisto slučajno. „Takrat sem morala na pregled še v Ljubljano, saj so imeli samo tam aparat za denzitometrijo,“ se spominja. V Kliničnem centru je srečala dr. Andrejo Kocijančič, ki ji je, tako kot Ljubljančanki Veri Grünfeld, predlagala, naj na Goriškem ustanovijo društvo bolnikov z osteoporozo. „Lepe spomine imam na naše začetke, čeprav je bilo zame vse zelo zahtevno. Nič nisem vedela, kaj in kako. S strokovnimi nasveti nam je pomagala ginekologinja Metka Rus Jug, na občini pa so mi povedali, kako poteka postopek registracije društva. Nato sem poklicala na TV Primorko in Primorske novice, če bi lahko objavili oglas, da bomo imeli ustanovni občni zbor. Letake smo obešale tudi po trgovinah in frizerskih salonih. Bilo je bolj po domače, ampak kaže, da učinkovito. Na prvem sestanku nas je bilo 37, po desetih letih pa društvo šteje prek 400 članic,“ pripoveduje Magda.
V društvu je bila predsednica osem let. Pravi, da je rada sodelovala, težko pa je začelo postajati predvsem v zadnjih letih, ko se je dejavnost vedno bolj širila. „Počasi bi morala začeti delati z računalnikom, tega pa nisem bila vešča. Po dolgih pregovarjanjih so se me ostale članice le usmilile in me tudi tu „upokojile“. Moje delo od takrat opravlja Anita Mokorel,“ pripoveduje.
Poleg terapije z zdravili se je Magda odločila bolezen pregnati tudi z lastno pomočjo. Spremenila je svoje prehranjevalne navadne, veliko pozornost pa je posvetila vsakodnevnim aktivnostim, ki jo ohranjajo v dobri kondiciji. Pri prehrani se drži gesla pet na dan, kar pomeni, da ima vsaj pet obrokov sadja na dan. Pri kosilu pa ne sme manjkati velika skleda solate. „Če bi ostali na kosilu, bi vam danes postregla z belimi žganci in ohrovtom, za sladico pa s čežano,“ je namignila.
Zjutraj pol ure telovadi v kotu dnevne sobe in vsak dan vsaj 15 minut hodi, še raje pa kolesari. Pa ne na sobnem kolesu, temveč kar na pravem. Z njim opravi vse opravke v Novi Gorici, gre do Stare Gore na pokopališče ali do sosednjih vasi. Le ko je slabo vreme ali mora kaj večjega kupiti, se usede v avto. Čeprav sem bila prepričana, da na sovoznikov sedež, sem jo vseeno previdno povprašala, če sama tudi vozi. „Seveda. Vozniško dovoljenje mi velja še dve leti,“ je na moje veliko presenečenje odgovorila in se hkrati pošalila, da ima s svetim Petrom zmenjeno, da bo lahko vozila do devetdesetega leta. „To bom povedala tudi zdravniku, ko bom šla na pregled za podaljšanje vozniškega dovoljenja. Upam, da me bo razumel,“ doda v smehu.
Še vedno gre rada tudi na izlete ali pa na „zdraviliški turizem“ v Strunjan. Ko je izlete še sama pripravljala, je pazila, da so članice na njih spoznale vsaj delček slovenske zgodovine in kulture. „Vedno sem izlet tako izpeljala, da smo obiskale kakšen zgodovinski spomenik ali pa kraje, kjer so se mudili naši veliki pesniki in pisatelji. Videli smo domove Josipa Jurčiča, Lovra Kuharja, Miška Kranjca, Franceta Prešerna, Simona Gregorčiča in še mnogo drugih, le do Bevkove domačije v Zakojci nas avtobus ni mogel pripeljati, ker je bila cesta preozka,“ se spominja.
Nataša Ozebek