Moja diagnoza: osteoporoza
Zdravljenje
Farmakološko (Zdravljenje z zdravili)
Ob diagnozi osteoporoze se marsikdo vpraša, zakaj bi jemal zdravila, če nima nobenih bolečin. Vendar cilj zdravljenja ni lajšanje bolečin, temveč preprečevanje zlomov – predvsem kolka in vretenc – ter ohranjanje kakovosti življenja.
Za zdravljenje z zdravili se zdravniki odločijo na podlagi diagnostičnih meritev, predhodnih zlomov ali ocenjenega tveganja za zlome. Med ključnimi merili so meritev kostne gostote DXA z vrednostjo T-score ≤ –2,5, zlom po 50. letu starosti ob majhni sili ne glede na kostno gostoto ter visok rezultat pri izračunu FRAX, in sicer več kot 20-odstotno tveganje za splošne osteoporozne zlome oziroma več kot 5-odstotno tveganje za zlom kolka.
V Sloveniji so bolnikom na voljo vsa sodobna zdravila za zdravljenje osteoporoze. Nekatera se jemljejo v obliki tablet enkrat tedensko ali mesečno, druga pa bolniki prejemajo v obliki podkožne injekcije na vsakih šest mesecev. Izbira zdravljenja je odvisna od diagnoze in resnosti bolezni. Zdravniki lahko predpišejo zdravila, ki zavirajo nadaljnjo razgradnjo kosti (antiresorptivi), ali zdravila, ki spodbujajo nastajanje nove kosti (anabolna zdravila). Slednja so praviloma namenjena bolnikom z najtežjimi oblikami osteoporoze.
Nefarmakološko (Kako si lahko pomagam sam)
K preprečevanju zlomov lahko veliko prispevajo tudi sami. Nefarmakološko zdravljenje osteoporoze temelji na treh ključnih stebrih: prehrani, bogati s kalcijem, ustrezni preskrbljenosti z vitaminom D ter rednem gibanju.
Bolniki z osteoporozo naj bi dnevno zaužili med 1000 in 1200 mg kalcija, ki je eden najpomembnejših gradnikov zdravih in močnih kosti. Pomembno vlogo ima tudi vitamin D, saj spodbuja absorbcijo kalcija iz črevesja in omogoča ustrezno mineralizacijo kostnega tkiva. Raziskave kažejo, da ga v našem okolju zgolj z izpostavljenostjo soncu in z vitaminom D bogato prehrano pogosto ne zaužijemo dovolj, zato strokovnjaki priporočajo njegovo dodajanje. Nove slovenske smernice svetujejo, da osebe, starejše od 65 let, od oktobra do aprila jemljejo vitamin D v dnevnem odmerku od 1000 do 2000 enot. Enako priporočilo velja tudi poleti za tiste, ki se med 10. in 16. uro večinoma zadržujejo v zaprtih prostorih.
Tretji pomemben steber je gibanje. Redna telesna dejavnost povečuje mišično moč in mišično maso, močne mišice pa nudijo boljšo oporo kosti ter pomagajo preprečiti izgubo kostne mase. Poleg tega vadba izboljšuje ravnotežje in koordinacijo, kar pomembno zmanjšuje tveganje za padce in posledične zlome.
Gibanje in prehrana
K preprečevanju zlomov lahko veliko prispevamo sami. Življenje z osteoporozo naj bi temeljilo na treh ključnih stebrih: prehrani, bogati s kalcijem, ustrezni preskrbljenosti z vitaminom D ter rednem gibanju.
Vitamin D
Vitamin D ima ključno vlogo pri ohranjanju zdravih kosti, saj spodbuja absorbcijo kalcija iz črevesja in tako omogoča ustrezno mineralizacijo kostnega tkiva. Njegovo pomanjkanje vodi v zmanjšano absorpcijo kalcija in fosfata, kar sproži sekundarni hiperparatiroidizem, pospešeno razgradnjo kosti in posledično razvoj osteoporoze. Dolgotrajno pomanjkanje lahko povzroči tudi osteomalacijo, za katero so značilne mehke in slabo mineralizirane kosti, ter mišično oslabelost, ki povečuje tveganje za padce in zlome.
Glavni vir vitamina D je sončna svetloba, saj se vitamin D3 pod vplivom UV-žarkov tvori v koži. V Sloveniji so sončni žarki za učinkovito tvorbo vitamina D dovolj močni predvsem med majem in septembrom. Vitamin D lahko v manjši meri pridobimo tudi s prehrano, predvsem z uživanjem mastnih rib, jajc, gob in mlečnih izdelkov.
Pomanjkanje vitamina D pogosto dolgo ostane neopaženo, saj se simptomi običajno razvijajo postopoma. Med najpogostejšimi znaki so mišična oslabelost, bolečine v kosteh, povečana občutljivost na bolečino, mišični krči in otrdelost mišic. Pri starejših se lahko pojavijo težave pri hoji, večje tveganje za padce in pogostejši zlomi. V hujših primerih lahko pride tudi do deformacij skeleta. Dolgotrajno pomanjkanje vitamina D lahko oslabi tudi delovanje imunskega sistema, upočasni regeneracijo kože ter poveča dovzetnost za okužbe dihal, kar negativno vpliva na splošno kakovost življenja.
Pomanjkanje vitamina D je mogoče učinkovito preprečiti in nadomeščati z več ukrepi. Pomembna je predvsem varna in redna izpostavljenost soncu, ki omogoča naravno tvorbo vitamina D v koži. Ključno vlogo ima tudi uravnotežena prehrana, bogata z modrimi ribami, rumenjaki ter obogatenimi mlečnimi izdelki in žiti. Po potrebi se priporoča tudi jemanje prehranskih dopolnil. Pri posameznikih z boleznimi ali stanji, ki zmanjšujejo absorpcijo vitamina D, so pogosto potrebni višji odmerki ali posebne oblike vitamina D. Več informacij o priporočenih odmerkih je na voljo v smernicah za vitamin D, ki jih je pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Kalcij
Kar 99 odstotkov kalcija v našem telesu je shranjenega v kosteh. Če ga s prehrano ne zaužijemo dovolj, začne telo kalcij za druge pomembne življenjske procese črpati iz kostnih zalog. Posledično kosti postanejo manj čvrste, mehkejše in bolj lomljive.
Potrebe po kalciju se skozi življenje spreminjajo. V obdobju odraščanja in najstništva so večje, saj kosti intenzivno rastejo in se razvijajo. Takrat lahko s primerno prehrano pomembno vplivamo na doseganje čim večje kostne mase. Pogosto zato pravimo, da so kosti kot banka – več kot vanje »vložimo« v mladosti, več nam bodo »vračale« v poznejših letih.
Kalcij ponovno pridobi poseben pomen v zrelem in starejšem življenjskem obdobju. S staranjem se namreč zmanjšuje sposobnost telesa za njegovo absorpcijo, zato starejši potrebujejo večje količine kalcija za ohranjanje zdravih in močnih kosti.
Bolnice in bolniki, ki se zdravijo zaradi osteoporoze, potrebujejo približno 1200 mg kalcija na dan. Priporočljivo je, da večino potreb pokrijemo s prehrano, manjši del pa po potrebi z dodatki. Med najboljšimi viri kalcija so mleko in mlečni izdelki. Posneto mleko in izdelki iz njega vsebujejo podobno količino kalcija kot polnomastno mleko. Pri izbiri sirov je priporočljivo posegati po manj slanih različicah. Mleko in mlečni izdelki lahko zagotovijo približno 75 do 80 odstotkov dnevnih potreb po kalciju, preostanek pa običajno dobimo iz drugih živil, kar v povprečju predstavlja okoli 250 mg kalcija na dan.
Ljudje z laktozno intoleranco ali preobčutljivostjo na laktozo naj se o ustreznem vnosu kalcija posvetujejo z zdravnikom ali dietetikom. Potrebam po kalciju je mogoče zadostiti tudi s prilagojeno prehrano oziroma po potrebi z ustreznimi prehranskimi dopolnili.
Če niste prepričani, ali vaši vsakodnevni obroki vsebujejo dovolj kalcija, lahko svoj vnos hitro in enostavno preverite s pomočjo spletnega kalkulatorja.
Vadba
Redna telesna dejavnost krepi mišično moč, izboljšuje ravnotežje in koordinacijo ter tako zmanjšuje tveganje za padce, ki so najpogostejši vzrok osteoporoznih zlomov.
Kakšna naj bo vadba pri osteoporozi? Na splošno veljajo podobna priporočila kot za telesno dejavnost starejših oseb, vendar je potrebna nekoliko večja previdnost pri športih in drugih dejavnostih, pri katerih obstaja večje tveganje za padce ali poškodbe. Osebe z večjim tveganjem za osteoporozne zlome naj se izogibajo globokemu upogibanju hrbtenice ter dejavnostim, ki vključujejo sklanjanje naprej, zlasti ob dvigovanju ali prenašanju bremen. Kakšni gibi lahko povečajo tveganje za zlome prsnih in ledvenih vretenc.
Posebej priporočljive so vadbe, ki vključujejo vaje za krepitev mišic, izboljšanje ravnotežja ter koordinacije gibanja. Takšne oblike vadbe prispevajo k večji stabilnosti, boljši telesni pripravljenosti in večji samostojnosti pri vsakodnevnih opravilih.
Po vsej Sloveniji društva bolnikov z osteoporozo organizirajo vodeno vadbo, ki poteka pod strokovnim nadzorom fizioterapevtov in drugega zdravstvenega osebja. Tako je vadba prilagojena potrebam posameznikov, varna in usmerjena v ohranjanje ter izboljševanje gibalnih sposobnosti.
Preprečevanje padcev
Padci pomembno prispevajo k tveganju za osteoporozne zlome, zato je njihovo preprečevanje eden ključnih ukrepov v boju proti osteoporozi. Čeprav več kot polovica padcev mine brez hujših zdravstvenih posledic, se med 4 in 6 odstotki padcev konča z zlomom kolka.
Najpomembnejši dejavnik tveganja za padce je starost. Ocenjuje se, da približno 30 odstotkov ljudi, starejših od 65 let, pade vsaj enkrat letno. Poškodbe zaradi padcev sodijo med najpogostejše vzroke smrti pri starejših od 65 let. Ena tretjina žensk z osteoporozo po 55. letu utrpi enega ali več zlomov zaradi padca. Največ padcev se zgodi doma, na vrtu, v prometu ter v domovih za starejše.
Kaj lahko sami storimo za preprečevanje padcev?
Pomembno je, da po potrebi uporabljamo korekcijska očala in slušne aparate, saj dober vid in sluh pomembno vplivata na varno gibanje. Izogibajmo se nošenju natikačev tako doma kot zunaj doma. Obutev naj bo udobna, stabilna, dobro pritrjena na stopalo, s široko peto do treh centimetrov višine ter z nedrsečim podplatom.
Poskrbimo za dobro osvetlitev stanovanja, vključno z nočno lučko, ki naj bo vedno pri roki. Da zmanjšamo možnost spotikanja, odstranimo preproge, visoke pragove in druge ovire, tla pa naj bodo nedrseča. Po potrebi uporabljamo pripomočke za hojo, kot so sprehajalne palice, bergle ali hodulje.
Za večjo varnost je priporočljivo namestiti prijemala v kopalnici, na stranišču in ob stopnicah. Previdni bodite tudi pri jemanju zdravil, kot so uspavala, pomirjevala, antidepresivi in močni analgetiki, saj lahko vplivajo na ravnotežje in odzivnost. Zdravila jemljemo natančno po navodilih zdravnika ali farmacevta. Tudi pri uživanju alkohola velja zmernost, saj večje količine povečujejo tveganje za padce.
Izogibajmo se nevarnim dejavnostim, kot sta plezanje po lestvah ali stolih. Predmete, ki jih pogosto uporabljamo, imejmo shranjene na dosegljivi višini. Na nekatere dejavnike tveganja zunaj doma sicer težje vplivamo, na primer na slabo osvetljene ulice, neravne ali neočiščene javne površine ter previsoke robnike, vendar lahko na takšne pomanjkljivosti opozarjamo pristojne službe in lokalno skupnost.
Zelo pomembna je tudi redna telesna dejavnost. Če še nismo telesno dejavni, je smiselno začeti postopoma. Priporočljiva je zmerna, vendar redna vadba, vsaj petkrat tedensko po 30 minut. Gibanje krepi mišice, izboljšuje ravnotežje in koordinacijo ter tako pomembno zmanjšuje tveganje za padce.
Med preprostimi vajami za izboljšanje ravnotežja so stoja na eni nogi, hoja po prstih ter hoja po ravni črti v tehniki »prst–peta«. Vaje lahko postopoma otežimo tako, da zapremo oči, pogled usmerimo navzgor ali jih izvajamo na mehki podlagi. K boljšemu ravnotežju in koordinaciji lahko pripomore tudi ples.
