Uvodnik tete Marte

Ko je s parkirišča pri Športni dvorani na Hardeku krenil zadnji avtobus, ki je v soboto, 20. oktobra 2012, odpeljal poslednje udeležence letošnjega vseslovenskega srečanja društev za osteoporozo, se mi je odvalil od srca velik kamen. Kako velik bo, si takrat, ko sem sprejela pobudo, da bi bilo tokratno srečanje pri nas v Prlekiji, nisem predstavljala.

In ko sedaj z malo časovnega zamika pogledam vse skupaj, lahko rečem, da je bil to za Ormož in okolico projekt NNNP. Moja generacija se še spomni akcij Nič nas ne sme presenetiti. Trudili smo se, da bi predvideli vse, kar bi se ob tako množičnem obisku gostov iz vse Slovenije lahko pripetilo. Ob sodelovanju vseh, ki sem jih seznanila z našimi načrti, sem ugotovila, da smo se odločile pravilno, da to za nas ni le delo, ampak priložnost, da nas pobližje spozna cela Slovenija.

Preveč ljudi bi morala našteti, če bi hotela v Sončnici reči hvala vsem za sodelovanje in pomoč, zato bom izpostavila le nekaj ključnih oseb, ki so nam z mojimi desnimi rokami – blagajničarko Berto Vaupotič, tajnico Božo Antolič, podpredsednico Cilko Špindler in Majo Vaupotič (oblikovalko vabil in priponk) – stali ob strani. Prvi mož občine župan Alojz Sok in ravnatelj OŠ Ormož dr. Bojan Burger sta tista, ki sta nam vsak na svoj način omogočila začetek priprav in na koncu tudi udejanjenje vsega dogovorjenega. Prvi z moralno in tudi s finančno podporo, drugi pa z odličnimi organizacijskimi prijemi in umirjenim nastopom, za katerim se je vedno skrivalo razmišljujoče moško ukrepanje. Njegovi sodelavci – celoten šolski kolektiv, so tudi tokrat dokazali, da obvladajo vsakodnevno delo z množico mladih, a več kot dvakrat večja gneča od običajne je verjetno tudi njim povzročila kakšen siv las več. Tudi naši gostinci so vas bili veseli in prepričana sem, da se je vsak od njih potrudil, da bi se pri njih počutili kot doma. Enako velja za vse, ki ste jih obiskali v dopoldanskem času, ko so bili na vrsti ogledi oljarne, muzeja, vinske kleti na Maleku ali pa vožnja s turističnim vlakcem.

Ponosna sem na množico žensk, ki so prevzele postrežbo, spekle pecivo, poskrbele, da so bile mize okrašene in da je bil slavnostni oder kot oltar v čast jeseni, naravi in življenju na sploh. Hvaležna sem moškemu delu ekipe, ki je prevzel fizično bolj naporna opravila pri ureditvi dvorane. Vesela sem, da ste lahko okusili naše dobrote, ki so jih kuharja Dani Lesjak in Dušan Horvat ter njuna celotna ekipa pripravili in ponudili tako, kot to naredijo v gostinskih lokalih, kjer imajo na voljo dovolj prostora in opreme za pripravo ter postrežbo.

Ko ste odhajali, je za vami ostala praznina. Ormož se je v sobotnem večeru umiril, naša ekipa je zopet stopila skupaj in začela pospravljati športno dvorano. To je bilo lažje, čeprav smo bili utrujeni. Bili smo srečni, da smo uspeli narediti vse tako, kot smo si želeli – ponuditi vam srce na dlani, saj pravijo, da lahko žanjemo le to, kar sejemo. Če ste začutili naše iskreno gostoljubje, če ste si zapomnili, kje ste bili in koga ste srečali, če vam bo delček doživetega ostal v spominu, potem bo to velika nagrada prostovoljkam in prostovoljcem našega in drugih ormoških društev, ki so se trudili z zavestjo, da k nam prihaja Slovenija v malem. Če se je komu kaj zamerilo pri nas, pa ga vabimo, da nas ponovno obišče. Potrudili se bomo, da bo pozabil na zamero.

Ko prihajajo na naš naslov pisma z vašo zahvalo, je to največja nagrada ob izjemnem zadovoljstvu, da sta si tistega lepega dne poleg predsednice Zveze društev bolnikov z osteoporozo Duše Hlade Zore za nas vzeli čas tudi prim. Mojca Senčar, predsednica Europe Donne, ter častna gostja in slavnostna govornica gospa Barbara Miklič Türk, soproga predsednika države. Vse tri so si z zanimanjem ogledale tudi naše stojnice pred dvorano in prijazno pokramljale z obiskovalci.

Smo sredi novembra, pred koncem leta nas čaka še marsikatera obveznost. Z veseljem se je bomo lotile, saj je za nami naš »projekt« prvega desetletja delovanja, ki smo ga, po resnici povedano, imele v načrtu za prihodnje leto. Veselimo se nadaljnjih izzivov, saj nas tokratne izkušnje ohrabrujejo. Še bolj bomo skrbele za svoje zdravje in zdravje naših bližnjih, varovale bomo svoje kosti in uživale sleherni trenutek na prostem, še posebej, če bo to v družbi dobrovoljnih, s pozitivno energijo obdanih ljudi.

Persak_Turk_Sencar

Marta Peršak v družbi Barbare Miklič Türk in Mojce Senčar Foto Silvestra Brodnjak

Marta Peršak,
predsednica Društva za osteoporozo Ormož