Gora! Mogočna, skrivnostna in divja, odprta na stežaj ter vabeča, da se ji v duši ni moč upreti. Umito jutro, križ se blešči na vrhu in pot se strmo vzpenja. Tam pod Svetim Lovrencem nad Bašljem se je vsakokrat začela njena pot na Storžič. Francka Šavs iz Preddvora je lani na njej, ki so jo že v davnini nadelali pastirji, spoznala vsak kamen, skalo, vsako drevo. Človek mora biti romantik in idealist, da lahko vzljubi goro na tak način, kot jo je vzljubila Francka, ki je spomladi leta 2012 dopolnila sedemdeset pomladi.
Pregled pri zdravniku pred sedemnajstimi leti ji je postavil diagnozo: osteoporoza. »Na izbiro sem imela hormonske tablete ali hojo. Odločila sem se za slednjo in kmalu se je pokazalo, da sem ravnala prav. Moj cilj so postale gore. Na Triglavu sem bila sicer prvič pri tridesetih letih. Sodelavka v Iskri je odhajala v drugo službo in za poslovilno druženje si je izbrala našega očaka. Takrat mi je tam ob triglavskih jezerih prvič vzplapolalo srce od neizmerne gorske krasote. Vendar so me družina, štirje otroci, služba in delo v domačem podjetju zaposlovali do te mere, da sem v vsem letu lahko le enkrat stopila na Storžič.«
Francki so se gore začele uresničevati šele takrat, ko je odšla v pokoj. Izkušnje si je začela nabirati na pohodih na manj zahtevne gore, sčasoma, ko je na planinskih tečajih že spoznala, kaj vse mora vedeti planinec, pa se je podajala vse višje. Leta 2011, v avgustu, je Francka z gorskim vodnikom stopila tudi na vrh Velikega Kleka (3798 m), najvišje gore v Avstriji. Še v istem mesecu se je povzpela po slovenski smeri v triglavski steni. Ko je njena družina videla, kaj vse zmore, so ji za njeno 70-letnico podarili vzpon na 4061 metrov visoki Gran Paradiso v Italiji. V lepem julijskem dnevu je stala na vrhu te gore v Dolomitih. Bravo!
» Zame so naše najljubše gore Jalovec, Škrlatica in Storžič. Te imam res najraje!« In prav Storžič jo je sredi lanskega junija tako prevzel, da si je zastavila cilj, da bo v tem letu na njegov vrh stopila tolikokrat, kolikor let je dopolnila. Štirinajst vzponov na Storžič je do te odločitve že imela za seboj, pred njo pa jih je bilo še neverjetnih šestinpetdeset. Začela je hoditi, hoditi! Tudi dež, megla, močan veter in grmenje so jo preizkušali. »Tisti avgustovski dan si bom za vedno zapomnila. Jutro v dolini je bilo svetlo in vso pot navzgor je bil pred menoj odprt pogled na vrh. Nad Storžičem je bila visoka oblačnost, ki ni napovedovala nič hudega. Ko pa sem se malce pod vrhom ozrla, me je kar stisnilo pri srcu: nebo nad Ljubljano je bilo čisto črno. Bliski svetlobe so se v tej črnini vrstili drug za drugim. Hitela sem na vrh in že začutila piš hladnega vetra, ki me je sunil v hrbet, češ podvizaj se. V borih nekaj minutah se je nebo nad menoj zadrgnilo s težkimi črnimi oblaki in potem se je z neba usulo, kot da je popustil jez. Dež, strele in grmenje so me zaobjeli z vso močjo. Pošteno me je bilo strah. Navzdol sem hitela, kot sem le mogla. Čez mokre skale in trave in vse do avtomobila pod Svetim Lovrencem sem prišla še enkrat hitreje kot ponavadi. To je bilo tisto avgustovsko jutro, ko se je zgodila tragedija z balonom na ljubljanskem barju.«
Francka se je z vsakim pohodom zamudila štiri ure in pol, zgodilo se je, da je bila kar šest dni zapored na vrhu pri križu, potem pa se je pokvarilo vreme. Gamsi so se je že tako navadili, da se niso več umikali v prepadne stene. Tudi po osemnajst gamsov je spremljalo njen podvig in kar nekajkrat je videla kebčke ruševke, ki so bili vsakokrat večji. »Marsikateri planinec si želi doživeti glorijo. Meni je bilo dano, da se mi je na Storžiču to zgodilo trikrat. Nepopisno krasoto narave sem videla tudi, ko so se od Košute preko Grintovca in Krvavca dvigali ožarjeni oblaki. Vse nebo je žarelo! Bilo je, kot da gledam nebesa.« Zadnji – sedemdeseti! – vzpon na Storžič je Francka opravila v sredini oktobra in prvič se je zgodilo, da navzdol ni odšla peš. V prelepi sončni nedelji, ko so ji storžiške kavke jedle kruh kar z roke, jo je z vrha v dolino s padalom odpeljal sin Matjaž. »To je bilo nepopisno doživetje. Zajadrala sva čez Mali Grintovec tja do Potoške gore in se preko Nove vasi in Preddvora po dvajsetih minutah pripeljala do jezera Črnava. V največje veselje mi je bilo, da so me tam pričakali moji domači!«
Kjer je volja, tam je pot, je v svoji knjigi Pot zapisal naš odlični alpinist Nejc Zaplotnik. Francka Šavs je njegovo misel pri svojih sedemdesetih letih potrdila z občudovanja vrednim podvigom. Včasih je treba verjeti in imeti tudi sebe rad. Tudi tako ustavimo osteoporozo, preden ona ustavi nas.
Iskrene čestitke, gospa Francka!!
S članico Društva bolnikov z osteoporozo Kranj se je pogovarjal Slavko Prezelj.