»Zelo rada imam Kostanjevico. Četudi me je življenje za lepo število let odneslo v svet, sem bila s srcem vedno v tem našem mestecu. Najstarejše in najmanjše na Dolenjskem je, a po tem, kar nudi ljudem, je veliko in silno bogato. Ljubitelji kulture uživajo ob umetninah slikarjev v Galeriji Božidarja Jakca in ob lesenih skulpturah Forme vive; gozdarji so zaljubljeni v Krakovski gozd, na katerega mejimo; jamarji so nam odkrili podzemni biser s čudovitimi kapniki … Vse je zeleno – Krka, Gorjanci, travniki, vinogradi … Balzam za dušo, kamor pogledaš … No, idile je konec, ko narastejo vode in reka prestopi bregove. Takrat je upravičeno ime dolenjske Benetke …«
Ta slavospev je svojemu rodnemu mestu namenila Fanika Sevšek, ki jo številni obiskovalci Kostanjevice poznamo kot gostinko, ki, čeprav upokojena, rada pomaga v kuhinji ali v strežbi v družinskem Gostišču Žolnir. »Saj veste: enkrat gostinka, vse življenje gostinka!«
Fanika o gostišču rada pripoveduje. »Gostilna ima dolgo tradicijo, saj jo je že med obema svetovnima vojnama ded uspešno vodil. Okoli nas so obširni gozdovi in gozdarski inženirji so imeli tu vedno dovolj dela. Preprostim ljudem nekako ni šla z jezika beseda inženir, pa so zaokrožili po svoje in inženirji so postali žolnirji. Naše gostišče je dobilo ime po Jurčičevi povesti Kloštrski žolnir. Glavni junak, gozdarski inženir – žolnir, ki se zaljubi v lepo dekle, naj bi bil Josef Ressel, ki je v teh krajih iznašel ladijski vijak in ga na reki Krki tudi preizkušal.«
Pravzaprav smo jo povabili na klepet iz čisto drugega razloga – je namreč bolnica, ki zdravi svojo osteoporozo že trinajst let. »Ja, ko se je začela menopavza, sem šla na neke preiskave in pokazalo se je, da so moje kosti načete. Od tedaj skrbijo zame zdravniki v Dolenjskih Toplicah, kamor redno hodim na preglede. Zelo sem zadovoljna z njihovim odnosom do pacientov. Jemala sem različna zdravila, tudi fosavance, potem pa več kot pet let evisto. Letos spomladi sem poslušala predavanje dr. Tomaža Kocjana in izvedela za novo biološko zdravilo prolia, ki se jemlje v obliki injekcije le dvakrat na leto. Ko je omenil, da eviste ne kaže jemati več kot pet let, sem se takoj odločila, da svojega zdravnika povprašam, ali bova zamenjala terapijo. Tako se sedaj zdravim s prolio, kar je neprimerno enostavneje, vsak teden pa zaužijem še 35 kapljic vitamina D3. Čez leto in pol bomo videli, kaj bo pokazala slika mojih kosti. Dr. Kocjanu sem res hvaležna za usmeritev.«
Gospa Fanika je članica Društva za preprečevanje osteoporoze Posavje skoraj od njegovega nastanka. Zanj so ji povedale prijateljice in prav nič ne pretiravamo, če zapišemo, da je med najbolj zvestimi in najbolj rednimi na številnih aktivnostih. „Društvo mi veliko pomeni. V njem najdem sprostitev po napornem delu v gostilni, izvem o novostih pri zdravljenju osteoporoze, prisrčni odnosi v skupinah pa so sploh neprecenljivi za ohranjanje socialnih stikov. To pa marsikdo v starejših letih ali ko ga zapušča zdravje celo bolj pogreša kot zdravilo.« In tako pove še, da obiskuje društveno terapevtsko vadbo v Termah Čatež, se udeležuje izletov, veseli se svetovnega dneva osteoporoze, ne manjka na dnevih zdravja v Strunjanu, v Topolšici … Čez vse pa pohvali kolegice iz pohodniške skupine Šentjernej – Kostanjevica. Gospe popestrijo hojo z ogledom kulturnih ali naravnih znamenitosti. Da so zaključki njihovih pohodov zabavni in čez vse prijetni, pa skoraj ne kaže razlagati. »Imamo se ‚fajn’.«
Gospa Fanika naniza še vrsto zanimivih misli. Omeni požar, ki je leta 2010 uničil večji del gostinskega lokala, a z vztrajno voljo in pomočjo dobrih ljudi, tudi dobrih besed, ki v nesrečnih trenutkih božajo bolečino, je na pogorišču zrasel nov objekt. In če si bomo zaželeli dobre hrane in kozarca pristnega cvička iz Gadove peči, nam bo z veseljem postregla ta drobna gospa, ki se zna optimistično spopasti z vsem, kar ji nameni življenje.
Milena Jesenko